Pri teoriji spola gre za razkroj človeka in njegove identitete

Pri teoriji spola gre za razkroj človeka in njegove identitete

Leta 1984 rojena Mojca Belcl Magdič prihaja iz Ljutomera. Po maturi na Gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru je diplomirala na Mednarodnem teološkem inštitutu v Gamingu v Avstriji ter magistrirala iz teologije družine in zakona na Papeškem inštitutu Janeza Pavla II. v Rimu. Med študijem je na šoli za dve obdobji prevzela sekretariat mednarodne raziskovalne skupine za moralno teologijo, občasno pa smo jo lahko slišali tudi v slovenski oddaji na Radiu Vatikan. Od marca letos vodi Družinski center Dlan, ki ga je ustanovila Škofija Murska Sobota. Od junija letos je soustanoviteljica in zastopnica katStika, prvega katoliškega portala za samske. Hkrati v Rimu končuje doktorat iz teorije spola.

Na spletu sem zasledil, da v Pomurju vodite Družinski center Dlan. Kaj je njegovo poslanstvo?

Družinski center Dlan smo odprli marca letos z namenom, da na svež in nov način spregovorimo o poslanstvu družine. To pomeni, da prek različnih srečanj in dogodkov spodbujamo zakonce in starše pri njihovem prizadevanju za ohranjanje ljubezni in spoštovanja v družini. Za očete in mame posebej organiziramo tematske popoldneve/večere, na katerih lahko ti v sproščenem ozračju govorijo o svojih starševskih izkušnjah. Za mladostnike imamo pripravljen program, ki jim odkriva še globlje razumevanje ljubezni, čustev, ženskosti, moškosti, razlik med njima, o pasteh, ki delajo ljubezen nesvobodno, itd. Vsak mesec organiziramo Slavljenje za družine, kjer združimo tri elemente: vero, pričevanje zakoncev in druženje med starši in otroki. Ponujamo tudi svetovanje iz družinskega prava in terapijo. A kot je lahko zaznati, je devetdeset odstotkov našega dela preventiva, se pravi iskanje načinov, kako živeti zdrave medosebne in družinske odnose.

V zadnjem času opažamo trend, da se odpirajo predvsem družinski terapevtski centri. Veliko ljudi se izobražuje na področju zakonske in družinske terapije. Vi ste magistrski študij končali v Rimu, kjer sedaj delate še doktorat. Je potreba po družinskih terapevtih v tem času velika?

Potrebe vsekakor so. Tudi če bi bilo v Pomurju deset terapevtskih centrov, jim dela ne bi primanjkovalo. V Družinskem centru Dlan smo se odločili, da bomo delali z družinami, še preden se v njih odprejo rane, ki bi se morale celiti še leta in leta. Več kot prepričani smo, da mora človek za odnose delati sproti in ne samo takrat, kadar »poči«. Prav zato je preventiva zelo pomembna. Začetnik terapije imago v ZDA Herville Hendrix je v nekem intervjuju jasno dejal, da imamo ljudje napačno predstavo, da že po naravi vemo, kako deluje zakon in starševstvo. Več kot očitno je, da se za odnose moramo vzgajati, se sproti učiti ljubiti in se na vlogo očeta/mame, moža/žene tudi pripraviti. Odnosi niso samoumevna stvar, če bi to bili, potem ljudje ne bi množično iskali knjig o sreči v družini, o partnerstvu in še o marsičem drugem. Da dobro krmarimo med odnosi, potrebujemo zgled, besedo spodbude, pameten nasvet, včasih tudi prijazno opozorilo, srečanja, na katerih lahko z drugim podelimo svojo izkušnjo, nagovor, ki nam vlije moč za naprej, vizijo, ki nam osvetli določeno brezizhodno stanje. Včasih ne potrebujemo veliko, toda pravi nasvet ti lahko spremeni svet.

Zanimivo je, da od Slovencev na podiplomskem študiju v Rimu zasledimo večinoma duhovnike.

Res je, toda to ni značilno samo za Slovence. V magistrskem programu smo bili vpisani študentje z vsega sveta, a med devetdesetimi duhovniki in bogoslovci smo bile samo štiri punce. Ne vem, kje tičijo razlogi za tako nizko število laikov po rimskih šolah. Najbrž je nekaj tudi na tem, da mnogi niso niti informirani, kako kvalitetne šole obstajajo čez mejo. Zelo redko sem v cerkvenih krogih zaznala, da je nekdo že slišal za študij teologije družine in zakona. Študij v tujini je neprecenljiva življenjska obogatitev. Poleg izvrstnih profesorjev dobiš še celo kopico prijateljev z vseh koncev sveta. To izkušnjo vsekakor priporočam vsem.

Delujete v Pomurju oz. v murskosoboški škofiji, saj ste od tam tudi doma. Kakšne posebnosti ima to območje?

V Slovenijo sem se vrnila šele lani po dolgih enajstih letih. Čeprav sem iz Prlekije, domače okolje na novo spoznavam. Vsekakor se vidi, da smo oddaljeni od središča, da nam primanjkuje mladih, saj so se številni ob koncu študija zaradi zaposlitve odselili v večja mesta. Sem pa v Pomurju našla tudi zelo aktivno bazo družin, ki zelo rade sodelujejo z družinskim centrom in ki vidijo naše programe kot zelo koristne.

Pred časom ste zasnovali tudi spletno stran katStik za navezovanje stikov med katoličani, ki iščejo življenjskega sopotnika za življenje v zakonski zvezi. Kakšen je odziv?

Odziv je bil nad pričakovanji. V prvih dvanajstih urah smo imeli več kot dvesto petdeset registriranih. Naš administrator prvih 48 ur sploh ni zatisnil očesa, takšen naval je bil. Danes, po skoraj šestih mesecih delovanja, portal šteje že skoraj dva tisoč članov. Nekateri so seveda bolj aktivni, drugi manj, toda vsakodnevno navezovanje stikov teče. Proti koncu poletja smo začeli dobivati prva zahvalna pisemca, ki so jih poslali srečno zaljubljeni pari. Pred kratkim smo tudi izvedeli, da imamo že prvi »katStik par«, ki se pripravlja na poroko. To je velik uspeh. KatStik vsekakor deluje!

Imate vtis, da je med katoličani mlajše generacije veliko takšnih, ki nekako ne najdejo sopotnika? Kje so razlogi?

Bolj kot vtis bi rekla, da imam to izkušnjo. Kar nekaj mojih prijateljev in znancev je v procesu iskanja osebe, s katero bi preživeli preostanek svojih dni. Gre predvsem za mlade ali pa malo manj mlade, ki so se ustalili v določenem okolju, imajo službo, se gibljejo v ustaljenih krogih, v katere stežka pride kaka nova oseba. Morda so zaradi službe veliko na poti, domov prihajajo pozno zvečer, so utrujeni in zato morda malo manj »vidni«. KatStik želi vse samske narediti »vidne«, predvsem pa pohvaliti in potrditi njihove (danes še posebej iskane) kvalitete: vero in vrednote.

V doktorski disertaciji obdelujete teorijo spola. O čem dejansko govori?

V doktoratu se ukvarjam z razumevanjem spolne razlike znotraj treh različnih feminističnih teorij. Nekatere feministične teorije od leta 1970 naprej povsem zanikajo obstoj naravne razlike med spoloma in trdijo, da je razlika med moškim in žensko konstrukt patriarhalne družbe, katere namen je bil nadaljevati nadvlado moškega nad žensko. Po njihovem ženska identiteta kot taka sploh ne obstaja, obstaja le določena »ženska vloga«, ki ji jo je pripisala moško oblikovana družba. To razmišljanje je privedlo do naslednje faze teorije spola, ki se je razvila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Ta trdi, da smo moški in ženske v celoti produkt družbe. Tako imenovana heteronormativna družba nam je vsilila moško in žensko identiteto, ki se je sodobni človek mora znebiti. Klasična delitev človeka na moški in ženski spol je za teorijo spola preteklost, današnji človek si spol določi sam. Tako teorija spola po eni strani uči, da je spolov več (med njimi lahko tudi prosto prehajamo), po drugi strani pa zagovarja tezo, da je človek lahko tudi brez spola. Spol je zreduciran na neko občuteno, notranje stanje v človekovi psihi, ki je podvrženo spremembam.

V čem je njen največji absurd?

Absurdov je več. Naj tukaj omenim tri, ki so povezani z Judith Butler, eno najradikalnejših zagovornic teorije spola. Prepričana je, da je heteroseksizem privilegirano stanje v družbi, katerega moč in nadvlado moramo uničiti. Z drugimi besedami, privlačnost med moškim in žensko ni stvar osebnih notranjih vzgibov in občutij, ampak nam je bila v preteklosti zapovedana. To, da se je človek v vseh časih v skoraj 99 odstotkih zaljubil v nasprotni spol, je bilo po Butlerjevi le slepo ponavljanje družbene norme. Heteroseksualno željo nam je tako rekoč pripisala kultura. Butlerjeva dalje pravi, da materialne stvari ne obstajajo same po sebi oz. so že od samega začetka podvržene kulturnim in političnim vplivom. Tako po njenem tudi moška in ženska biološka telesa kot taka ne obstajajo, saj niso »prediskurzivna anatomska dejanskost«, ampak so po definiciji vselej že družbena. Človeško telo je po Butlerjevi pasivno orodje, ki ga ustvarjajo ponavljajoče se besede, ki so pod vplivom binarnih shem (moški/ženska, homo/hetero; naravno/umetno; dobro/slabo itd.). Radikalna teorija spola želi človeku odvzeti vsa dosedanja prepričanja o njem in mu vsiliti idejo, da je njegova identiteta le iluzija. Človek je po definicji Butlerjeve subjekt brez sebstva, je fluidno bitje brez identitete, brez stalnega spola, brez stalne spolne usmerjenosti. »Spol«, ki ga posameznik kaže v družbi, je le performans.

Psiholog dr. Janez Mlakar je nedavno v pogovoru za Radio Ognjišče dejal nekako takole: Teorija spola je res neka filozofska teorija v osnovi, ki je skregana z vsemi empiričnimi znanostmi. Pa vendar tisti, ki jo propagirajo, to delajo tudi v imenu znanosti in napredka …

Teorija spola je popolnoma gluha za empirične dokaze. Dr. Mlakar je v pogovorni oddaji jasno dejal, da je ta teorija skregana z genetiko, fiziologijo, nevroznanostjo, endokrinologijo, s kognitivno-vedenjskimi znanostmi itd. Skoraj nemogoče je verjeti, da ima ideologija spola tolikšno moč, ko pa ne sloni na antropoloških temeljih. Tony Anatrella, znani francoski psihoterapevt, opozarja, da živimo v času protislovij. Po eni strani zagovarjamo vse, kar je naravno, bio, neokrnjeno, avtohtono, po drugi pa si ustvarjamo umetno znanost o človeku. Ideje, ki jih propagira teorija spola (ponos in svoboda samouresničevanja, neodvisnost od pričakovanj in omejitev družbe, enakost, pravice, nediskriminacija) so zelo prijetne za uho, toda človeka ne moremo »stisniti« v čisto jezikoslovje in ga opredeliti kot odprto, brezspolno in nedefiniramo bitje. Znanost nam pravi, da nam je spol določen že ob spočetju. Ne vem, kakšen protiargument bi Butlerjeva imela na to znanstveno dognanje.

Na kakšen način je teorija spola vgrajena v novelo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih?

Novela zakona določa, da zakonske zveze ne sklepata več moški in ženska, ampak dve osebi. To pomeni, da se lahko poročita dva moška, dve ženski, dva brezspolnika, dve osebi, ki prehajata med spoli, itd. Vse te zveze bi pred zakonom veljale za enakovredne. V 3. členu ZZZDR piše, da je pomen zakonske zveze v zasnovanju družine. Vse zveze, v katerih bi se znašli otroci, bi se imenovale »družina«. V 15. členu pa je zapisano, da mora izobraževalni sistem mlade pripravljati na skladno družinsko življenje. Ko povežemo vse te člene in določbe, postane jasno, da mora šolski sistem mlade učiti, da zakonska zveza ni več zveza med dvema različnima spoloma, da so vse odrasle zveze med seboj enake, da ne obstajajo razlike med moškim in žensko, da oče in mama za otroka nista bistvena itd. Naše politične stranke, ki podpirajo spremembo zakona, stojijo za tem, da se morajo spremeniti šolski učbeniki in da sporni priročnik Ljubezen je ljubezen mora postati obvezno šolsko gradivo.

Bi lahko rekli, da teorija spola na neki način zanika biološko razsežnost spola? Slednjega namreč obravnava le kot sociološko kategorijo, kot stvar družbenega dogovora.

Da, vsekakor. Biološki spol je popolnoma nepomemben. Na telo se gleda kot na plastični material, ki ga lahko po želji spreminjaš. Družbeni spol, t.j. občuteni spol, ki ga izražaš preko vedenja in oblačenja, kot smo videli, danes ni več samo stvar družbenega dogovora, ampak je postal stvar osebne odločitve, osebne interpretacije. Posameznik postane »stvarnik« samega sebe.

Vtis imam, da gre tu predvsem za relativizacijo spola. V enem trenutku si to, v drugem si lahko že nekaj drugega. Gre torej za nasilje nad identiteto človeka kot osebe?

Gre za razkroj človeka in njegove identitete. Gre za antropološki padec, padec dostojanstva človeške osebe. Človek je ustvarjen, da v svoje življenje integrira biološki in družbeni spol, da čim bolj postaja eno s samim seboj in se ne odtujuje od svojega telesa. Teorija spola pa daje človeku utvaro, da je popolnoma svoboden pri določanju svoje identitete. Stranski učinek takšnega prepričanja je seveda brezciljnost.

Kje po vaše tiči razlog za tovrstne trende, ko se želi preko vzgojno-izobraževalnega sistema vsiliti mešetarjenje s spolno identiteto otroka in njegovo spolno usmerjenostjo?

Odrasli teoriji spola seveda ne verjamemo, čutimo, da je zmotna. Pri otrocih pa je drugače. Če z njimi začneš v nežnih letih, bodo tej indoktrinaciji verjeli. Zagovorniki novele zakona trdijo, da je motivacija za vdor teorije spola v vzgojno-izobraževalni sistem potreba po učenju o  človekovih pravicah. Tej njihovi razlagi preprosto ne morem verjeti, saj je drugod, kjer se ta teorija že izvaja, za sabo potegnila veliko negativnih posledic − zmedenih in depresivnih otrok. Ali si to res želimo? Raniti naše otroke v njihovo najbolj sveto bistvo? Če so identitetno šibki, dezorientirani in nerodovitni državljani cilj našega državnega sistema, potem ostanem brez besed.

Že do sedaj se je dogajalo, da so v naše šole prihajali aktivisti (denimo iz Amnesty International) in propagirali teorijo spola, ministrstvo za izobraževanje pa daje prednost pri izbiri branja za otroke predvsem tistim, ki podpirajo istospolno usmerjenost.

Da, Amnesty International je preko delavnic promovirala spreminjanje spola in eksperimentiranje s spolno usmerjenostjo. To so mi povedali tudi dijaki sami, ki so bili priče predstavitve delavnice aktivistov LGBT. Po učni uri so bili učenci šokirani. Od predavatelja so dobili navodila, kako naj sami doma ugotavljajo, ali so homoseksualci, heteroseksualci ali kaj drugega. Kot vidimo, je na policah vedno več take vsebine. Tudi delovni zvezek za naravoslovje za 4. razred je v letošnji izdaji kar izpustil stavek, da sta za nastanek novega bitja pri človeku potrebna dva različna spola, t.j. moški in ženski. Letošnja izdaja samo pravi, da je »spojek« (zarodek) nastal z združitvijo moške spolne celice – semenčice  in ženske spolne celice − jajčeca. Besedilo o spolu je izbrisano. Vprašanje je, ali je to resnično interes ministrstva za izobraževanje ali pa so tudi oni morali popustiti pod pritiski elite LGBT?

Navsezadnje sta očetovstvo in materinstvo celo ustavni kategoriji. Ustava RS namreč omenja, da država varuje očetovstvo in materinstvo, novela zakona pa zdaj ti dve kategoriji ukinja. Čeprav je morda to bolj pravniško vprašanje, pa vendarle: kakšne posledice lahko prinese takšen zakon?

Kot je razvidno, novela zakona ne varuje družine, materinstva, očetovstva in otrok. Novela zakona sistematično, načrtno in vnaprej ukinja očetovstvo in materinstvo ter biološke starše postavlja v enak pravni položaj z vsemi drugimi odraslimi. Ali se res lahko strinjamo, da sta mama in oče za otroka nepomembna in nepotrebna? Ju lahko nadomesti kateri koli odrasli? Nikakor ne! Kako lahko otroku, ki je polovica mame in polovica očeta, nekdo jemlje pravico do odnosa z enim od njiju? Je lahko še kaj hujšega, kar lahko otroku odvzamemo? Na to vprašanje, kot vidite, imam samo še več vprašanj kot odgovorov.

Kaj pričakujete na referendumu 20. decembra?

Ne glede na to, kakšen bo rezultat, me veseli, da smo se Slovenci končno malo prebudili. Vse te priprave na referendum mi dajejo upanje, da smo še živi. Junija letos je bilo v Rimu milijon staršev, ki so jasno in glasno povedali, da ne želijo teorije spola v šolskem sistemu.

Tudi v Sloveniji si starši ne želijo, da bi otroke delali zmedene glede njihove spolne identitete in enačili vse odrasle zveze z zakonsko zvezo. Starši si želijo, da se njihovi otroci razvijajo v miru in da so obvarovani pred ideologijami odraslih. 20. december bo zame lep dan. Najprej bom kot državljanka šla volit, nato pa bomo z Družinskim centrom Dlan imeli mesečno Slavljenje za družine. Moje delo se zaradi izida referenduma ne bo spremenilo.

 

Zanimivo je, da je mogoče v krščanskih vrstah zaslediti tudi podporo zakoniku, češ da je pomembna ljubezen, slednjo pa lahko otroku zagotovi tudi istospolni par. Kako bi na to odgovorili?

Ljudje morajo vedeti, da tukaj govorimo o zakonski ljubezni in ne o kakršni koli ljubezni. Zakonska ljubezen sloni na treh glavnih elementih: različnost med spoloma, telesna/podarjajoča se ljubezen in rodovitnost. Če eden od teh elementov manjka, ne moremo govoriti, da dva sklepata zakonsko zavezo. To so temelji teologije zakona in družine. Nekateri bodo sedaj rekli, kaj pa tisti zakonci, ki so neplodni? Rodovitnost ni isto kot plodnost. Odnos moški-ženska je rodoviten že sam po sebi, saj od posameznika »zahteva«, da gre ven iz sebe, da se podari drugemu, ki je spolno drugačen. Zakonska zveza ni čustveno sozlitje dveh oseb, kot bi jo nekateri radi definirali. Pa še beseda o starševanju: samo oseba ženskega spola lahko postane mama in samo mama je sposobna materinske ljubezni; enako je z moškim, samo moški lahko postane oče in samo iz njega izhaja očetovska ljubezen. Otrok je rojen iz te razlike in to različnost bo vedno iskal, jo potreboval za svoj razvoj. Temu tako očitnemu dejstvu smo do sedaj dajali premalo pozornosti, saj nam te teze ni bilo treba posebej zagovarjati. Zato morda danes nekateri ljudje radi posplošijo, da je vseeno, kdo otroke ljubi. Ne, otrok v procesu oblikovanja in utrjevanja spolne identitete potrebuje spolno različne starše. Tony Anatrella jasno pravi, da je prav očetovska simbolika odgovorna za razvoj spolne različnosti pri otroku: dečka hrabri v njegovi moškosti, deklici razkriva njeno ženskost. Ob odsotnosti te simbolike nastane zmeda.

Videti pa je vseeno, da je Katoliška cerkev pri teh vprašanjih enotna. Je to tudi posledica nedavne sinode o družini? Nekateri so se bali, da bo prišlo do razkola.

Katoliška cerkev mora vedno ohranjati Stvarnikovo delo. Če ga ne, kako naj potem razlaga svetopisemske besede »moža in ženo je ustvaril«, »množita se in bodita rodovitna«? Pred sinodo so bile določene tendence nekaterih nemških, švicarskih in francoskih škofov, da bi uvedli »teologijo ljubezni«, kar bi nakazovalo, da zakonska zveza ni vezana na spolno različnost. Toda do tega ni prišlo. Škofje so prisluhnili resnici in ne različnim teološkim interpretacijam. Naš nadškof Zore pa je že od vsega začetka jasen, da so moškost, ženskost in družina temeljne vsebine naše vere.

(Opomba: Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)

Share