Ženska naj ostane ženska

Ženska naj ostane ženska

Če je danes o čem težje javno spregovoriti, ne da bi te nekateri že vnaprej imeli za seksista, esencialista oz. nasploh za človeka iz srednjega veka, je to tema o ženski naravi in njenem poslanstvu. Niti se ne zavedamo, koliko subtilnih sporočil je feminizem v svoji intenzivni šestdesetletni zgodovini pustil v naši družbi in s kolikšnimi lažmi imajo opravka naše generacije. Najbolj navzoče so naslednje: Poroka in materinstvo sta le rezultat patriarhalne družbe, Ženske se moramo kolektivno boriti proti moški ‘nadvladi’ in postati karseda neodvisne od njih, Pravo dostojanstvo bomo dosegle šele takrat, ko bomo znotraj kariere uživale enake možnosti, kot jih uživajo ‘privilegirani’ moški.

Mnoge ženske, ki so v preteklosti te ideje vzele kot sveto resnico, se danes oglašajo in pravijo: »Nihče mi ni povedal, da je prečudovito biti mama!« ali pa »Tekmovalnost znotraj kariere me ne izpolnjuje!«, »Izpraznjena sem, osamljena in še bolj žalostna kot prej.« Danes ženske doživljajo stisko, kajti pomemben del njih je ostal zatrt, neopažen in neizkoriščen. Vstopile so v moško oblikovani svet, kjer so morale delovati po moško. A njihov bistven del, njihova ženstvenost, njihova specifika, drugačnost, ki ga feminizem v korenini zanika, je bila potisnjena na stranski tir. Nastala je velika zmeda in s tem tudi vrsta vnebovpijočih vprašanj: Kdo sem? V čem sem drugačna od moškega? Je bila moja identiteta do sedaj le priučena? Kaj me bo osvobodilo?

Oseba, ki je pred skoraj sto leti prodorno, a napredno odgovorila na ta vprašanja, je bila Edith Stein. Visoko izobražena ženska, ki je pri petindvajsetih letih postala doktorica znanosti. Rojena judinja, v srednji šoli in med študijem samooklicana ateistka in feministka.

Odlična profesorica, ki je v tistem času izstopala. Njeno življenje je nato še dodatno obogatil Kristus, kateremu se je popolnoma posvetila in se mu izročila tudi v mučeniški smrti. Neverjetna žena, ki je opravila neverjetno pot notranje preobrazbe in danes lahko spregovori in osvetli notranji svet prav vsaki ženski, verni ali neverni, doma z otroki ali tisti na visokem položaju.

Ali je ženska poklicana, da je mati? Edith pravi, da ženska že po naravi stremi za tem, da bi objela tisto, kar je živo, osebno in celotno. To je ona. Brez velike refleksije spontano čuti, da mora človeka varovati, čuvati, ščititi, hraniti, mu dajati rast in mu pomagati, da iz sebe naredi kar se da največ. V to se ženska ne čuti prisiljena, njeni naravni talenti, njeno zanimanje, njene sposobnosti, njen izjemen občutek za empatijo, njen način razmišljanja, ki je veliko bolj kontemplativen, izkustven in usmerjen proti konkretni stvari, proti konkretnemu človeku, ji pomaga, da čuti in prepozna potrebe otrok, moža in vseh, ki se znajdejo ob njej.

Več: Družina (Slovenski čas)

Share