Recept za krizo ženske? Ekstremna podrejenost – na sodoben način!

Recept za krizo ženske? Ekstremna podrejenost - na sodoben način!

»Poroči se in bodi podrejena!« je glavno sporočilo štirideset in nekaj let stare Italijanke Constanze Miriano, ki je zadnja leta z istoimensko knjigo dobesedno obnorela zahodni svet.

Kako more nekdo v 21. stoletju govoriti o podrejenosti? Mar se je pisateljica rodila v napačni dobi? Še zdaleč ne.

Costanza Miriano je lepa, nasmejana, šaljiva (tudi na svoj račun), komunikativna in vedno naličena ženska, ki ji niso tuji tigrasti vzorci, bluze na »V« izrez, bleščice, nenavadni uhani in torbice vseh vrst. Skratka, Costanza ni niti približno »zategnjena«.

Tudi ni »sanjačica«, ki bi zgolj pisala o teoriji. Je globoko zasidrana v realnosti: poročena, ima štiri odraščajoče otroke, pred katerimi mora skrivati pametne telefone, playstatione in podobno.

Poznane so ji »dogodivščine« otroških bolezni, krize neprespanih noči, tekanje med izvenšolskimi dejavnostmi, znano ji je iskanje varušk, »kinkanje« med mašo, prirejanje otroških zabav, pozabljanje vrele vode na štedilniku, ipd.

In za povrh je Costanza polno zaposlena: čez dan dela kot novinarka na Rai Vaticano, ob večerih (večkrat na mesec) predava na konferencah, ponoči piše knjige. Da se nam bo zdela še večja »superwoman«, zjutraj rada vstane pred vsemi, gre na tek po rimskih ulicah (je maratonka) in če le utegne, še »skoči k maši«.

»Ne boste srečne, če boste iskale popolno neodvisnost od moških«

Mnogo sodobnih žensk se je z njo enostavno poistovetilo, saj so ob branju njene knjige končno našle nekoga, ki jim ne samo na humoren način zna ovrednotiti njihov naporen vsakdan, ampak tudi nekoga, ki jim jasno nakaže pot, da ne bodo srečne, če bodo sledile trendovskim idejam uveljavljanja samih sebe in iskanja popolne neodvisnosti od moških.

Costanza v svoji knjigi žensko spomni na njeno pradavno naravo: ženska, v sebi nosiš večno potrebo po tem, da bi se čutila ljubljeno, razumljeno in vrednoteno, imaš talent tkanja in ohranjanja odnosov, imaš neverjetno sposobnost, da se dobro znajdeš v kompleksni situaciji, zaupano ti je, da daš prostor drugemu (možu in otroku), v dom prinašaš poseben pečat, dišavo in barvo, si steber, ki pokonci drži celotno družino.

A imaš tudi nekaj skušnjav: da bi kontrolirala, včasih po nepotrebnem “učila in svetovala”, izboljševala (predvsem moža), zbadala in kritizirala. Iz svoje kože ne boš nikoli izstopila, a na tebi je, kako boš te svoje talente uporabljala in šibkosti premagovala

Podrejenost pomeni »dovoliti, da drugi je«

Kot odgovor na današnje stanje ženske Costanza priporoča »ekstremno prakso«, t.j. sodobno razumevanje podrejenosti, ki lahko prepreči marsikateri konflikt, ublaži neuresničljivo pričakovanje, zaustavi kritiko in kar je najpomembnejše, ženski povrne izpolnitev, toplino in veselje.

Costanza nas najprej spomni na dejstvo, da smo se poročile z moškim in ne z žensko. Torej, je za nas dobrodošlo, da čim prej izstopimo iz logike »bodi, čuti, razmišljaj, delaj kakor jaz«.

Neizogibno je, da nam bo mož na naše tarnanje ponujal rešitve. Žal se ne bo vedel kot prijateljica, ki te bo takoj povabila na kavo in te celo uro pozorno poslušala, govoreč na vsake toliko »uboga ti«. Tudi nam ne bo neprestano govoril, kako nas ima rad, kako smo lepe in pametne.

Na to nam bo odgovoril: »Kako da te nimam rad?! Saj sem ti zadnjič šel sredi noči kupit Coca Colo Light?!«

Dejstvo je, da je on drugačen in da ne funkcionira po naših pričakovanjih. Dovoliti, da drugi je, pomeni »ne takoj ponoreti«, stopiti tri korake nazaj in nanj gledati z drugačnimi očmi, predvsem v njem prepoznati karakteristike in talente, ki jih me nimamo, a še nam kako pridejo prav: nudenje zaščite, varnosti, avtoritete, učinkovitost v postavljanju mej, pravil in v za nas čustveno nabitih situacijah njegov bolj racionalni pristop k problemu.

Ženske se moramo naučiti spoštovati naše drugačne može in jih ne spreminjati (na kar se morda ne bomo nikoli navadile), a s tem jim bomo dovolile, da so to, kar so.

Podrejenost pomeni »zaupam ti«

Costanza nam ženskam dalje svetuje, naj zaupamo svojim možem. Naj ne razmišljamo, da imamo samo me prav in da morajo vsi slediti našim direktivam. Spodbuja nas, naj možem prepustimo določene odločitve – da, tudi izbiro morja, če je potrebno.

Začetek zaupanja je, da se naučimo spustiti vajeti in se odreči skušnjavi super nadzora. Vsega ne zmoremo voditi same in zato »moramo napraviti dejanje esktremne ponižnosti in zaupanja ter dati delati svojemu možu.«

Čudežna beseda »potrebujem te« v moškem prebudi željo, da bi se vêdel kot moški, prevzel breme, sprejel tveganje. Najbrž ne bo vedno pravilno obrnil plenico ali tako dobro opral perilo, kot če bi ga to storile me. Tudi nas bo zvečer pomiril, da so otroci čisti in v redu, me pa bomo z grozo ugotovile, da so njihove glave polne uši.

Pri vsej njegovi “nepopolni” pomoči pa nam Costanza polaga na srce, naj brzdamo svoj jezik in se izogibamo neprestanemu komentiranju. Takrat bomo videle, »kaj se zgodi, če mora svet ostati brez našega mnenja.«

Premagati strah: reči dá življenju

Poleg moža, ki mu moramo dovoliti, da odigra svojo moško vlogo, smo ženske poklicane, da damo prostor še nekomu drugemu – otroku.

Mnoge je danes strah, da se bo njihovo življenje ob otrocih obrnilo na glavo in da bodo izgubile svoje sanje. Costanza je tukaj realna: res boš marsikaj izgubila, toda »svoje življenje boš dobila nazaj, še bolj bogato, bolj polno in srečno«.

V nas je zapisano, da smo mame (bodisi po telesu bodisi po duhu) in reči dá življenju tudi pomeni, reci dá avtu, polnemu umazanih madežev, reci dá občasni čustveni nestabilnosti in potrebi po tolažbi.

Reci dá življenju tudi pomeni, reči ne točno določenim urnikom spanja, prehranjevanja in tuširanja. A tukaj nastane paradoks, o katerem piše avtorica: »In vseeno sem videla veliko nemirnih žensk, ki so v tej izgubi našle mir. Ne uboge razočaranke s praznimi in deprimirajočimi življenji«, ampak mamice, že uresničene v svojih poklicih, ki so doživele največjo srečo, ko so videle srečo svojih najbližjih.

Četudi umiranje vsem naših šibkostim in strahovom za nas predstavlja še dolgo pot, nas Costanza pomirja, da se bo znotraj tega procesa naša duša napolnjevala s svetlobo in toplino. Doživele bomo ljubezen moža, ki je preko naše kontrole in kritike ne bi, naučile se bomo ljubiti napake, sprejemati nepopolnosti, zmanjševati vsakodnevna pričakovanja (kot je recimo pospravljena hiša).

Predvsem pa se bomo veselile dejstva, da smo dobro barantale s svojimi talenti: sodelovale pri dajanju življenja na vse mogoče načine, zaupale, sprejemale, podpirale, v družino vnašale nežnost in s svojo podrejenostjo gradile moža in očeta.

Share