Kaj uči teorija spola?

Teorija spola je najnovejša ideologija, ki je nastala pod okriljem družboslovnih ved.

V svoji osnovi zanika obstoj dveh naravnih identitet (moške identitete in ženske identitete), zanika razlike med njima in zanika naravno atrakcijo med moškim in žensko. (Zagovorniki teorije spola trdijo, da je heteroseksualnost »prisila« družbe, ki nam diktira, da spolni odnosi morajo biti med dvema različnima spoloma in posledično rodovitni).

Teorija spola prvenstveno uči, da se človekov spol ne določa po njegovih genitalijah, ampak se posameznik sam odloči kakšnega spola bo. Tako je »resnični spol« le tisti, ki ga posameznik čuti v svoji glavi. S tem dognanjem je nastala široka paleta spolov, ki ji je težko biti kos. Posameznik ne samo, da si lahko spol spremeni, lahko tudi prehaja med njimi, si izmisli nov spol ali pa se odloči, da bo brezspolen oz. aspolen.

Teorija spola hkrati ne priznava, da je odnos med moškim in žensko edinstven. Trdi, da so si vse spolne orientacije in prakse med saboj enake. Tako ni razlike med heteroseksualnostjo, homoseksualnostjo, biseksualnostjo, aseksualnostjo ali s kakršno koli drugo spolno izkušnjo ali doživetjem.

Zakaj je teorija spola ideologija? Teorija spola ni znanstvena teorija, saj je povsem odmaknjena od naravoslovnih ved. Teorija tudi nima enega samega avtorja, ampak je nastajala po koščkih več kot 60 let. Razvijati se je začela v letih 1950 (preko marksistične feministke Simone de Beavuor), nato pa v ZDA v letih 1970 preko ženske revolucije, ki je sovpadala s spolno revolucijo. V letih 1990 jo je radikalizirala feministka Judith Butler (in njeni somišljeniki), ki še danes trdi, da je spolna identiteta le iluzija. Po njenem niti biološka telesa niso naravna dannost, ampak jih je izoblikovala kultura, družba.

Zakaj se je vse začelo pri feministkah? Prepričane so bile, da govoriti o moškosti in ženskosti in o njunih razlikah vodi v še bolj stereotipno mišljenje in v poglabljanje maskulinih in femi­ninih spolnih shem, katere posledica je ohranjanje podrejenega socialnega položaja ženske.

Sam svetovni vrh je teorija spola dosegla leta 1995, ko je OZN na Svetovni konferenci žensk v Pekingu sprejela nov izraz »gender« in s tem dala vedeti, da o spolu ne bomo več govorili kot o trdni naravni danosti (biološki spol, ang. sex), ampak kot o zgolj nestabilni in spremenljivi kategoriji (družbeni spol, ang. gender), ki nima vnaprej danega bistva in smisla. Danes se spolna identiteta smatra le kot globoko notranje občutje pripadnosti spolu, ki se ujema s prirojenim spolom ali pa tudi ne.

To politiko je OZN začela širiti pred 20-imi leti in do danes se je infiltrirala v vse družbene pore: v politiko, in pravosodje, v medije, v filantropične in humanitarne oragnizacije, v šole in univerze, v glasbo, umetnost, film in književnost.

Veliko vlogo pri tej revoluciji so imeli razni LGBT lobiji in vplivne nevlade organizacije pri glavnih evropskih institucijah (ILGA pri Evropski komisiji in druge).

Kdaj je začetek ideologije?

Robert Stoller (1925–1992) s kalifornijske univerze v Los Angelesu je bil prvi, ki je spolno identiteto razdelil na biološki spol (ang. sex) in družbeni spol (ang. gender). Človeka torej določata dve dimenziji: biologija (kromosomi, hormoni, zunanji in notranji spolni organi, sekundarni spolni znaki) in družbeno-psihološko izražanje spola (spolne vloge, vedenje, dejanja, lastnosti).

Razlikovanje med biološkim in družbenih spolom samo po sebi ni napačno. Ideološko postane, ko se družbenemu spolu pripiše dominantna vloga pri določevanju spolne identitete.

Začetek ideologije spolov se je zgodil, ko so teoretiki biološki spol izolirali od družbenega spola. S tem ločevanjem sta ti dve kategoriji postali popolnoma nepovezani, brez vpliva ene na drugo.

Resnica je, da sta si biološki in družbeni spol znotraj razvojnega procesa med seboj soodvisna, da se dopolnjujeta in da sta intimno povezana. Ne moremo si predstavljati telesa, ki ne bi imelo neposrednega vpliva na razvoj psihološkega spola in ki se ne bi odražalo na konkreten način v družbi. S tega vidika, družbeni spol ni pod nikakršnim pogojem samo določen s strani družbe oz. »priučen« od zunaj.

Znanost v 50-ih in teorija spola

Dr. Money, ki je bil psiholog in seksolog, je okrog leta 1970 razvijal novo teorijo o spolu. Njegova ideja je temeljila na predpostavki, da se novorojenček rodi psihoseksualno nevtralen in da mu do tretjega leta starosti lahko privzgojimo bodisi moški bodisi ženski spol. Torej, zgolj starši in družba oblikujejo otroke v moške in ženske. Biološka komponenta spola – kromosomi, gonadi, hormoni, zunanji in notranji spolni organi – pa predstavljajo le neke vrste »plastiko«, ki jo je mogoče ali spregledati (kromosome) ali nakdandno, po želji, spremeniti.

Dr. Money, ki je bil vodja klinike za spolno identiteto bolnišnice John Hopkins, skupaj s svojimi kolegi, človeka ni dojemali kot celote, katere duševnost in telesnost se razvijata vzajemno, od spočetja naprej. Neločljiva povezava med endokrinologijo in razvojem možganov ter njunim vplivom na razvoj posameznikove psihe in vedenja jim ni predstavljala tematike, ki bi jo poglabljali. Raje je po svoje izračunaval človekove sestavne dele ter verjel, da se bo psiha prilagodila novo postavljenim kemičnim in kirurškim spremembam, če bo le vzgoja dovolj persistentna.

Splet žalostnih okoliščin je v Moneyevo ordinacijo pripeljal manj kot dve leti starega fantka, ki je pri osmih mesecih po nesreči ostal brez spolnega uda. Tega je dr. Money, preko vnaprejšnje indoktrinacije staršev, vzgajal kot deklico. Kar pa se je zleti ugotovilo, da je katastrofalno vplivalo na psihosociološki razvoj tega fantka in na njegovo celotno družino. A ker o tem nihče, razen ožje družine, ni videl, je dr. Money ta primer uporabljal v knjigah in strokovnih člankih, kot uspešen primer dokaza, da je biologija spremenjljiva in da ključno vlogo pri oblikovanju spolne identitete igra vzgoja.

Rastoče žensko gibanje v ZDA, ki se je desetletja borilo proti biološki osnovi spolnih razlik, je v Moneyevi teoriji videlo znanstveno razlago, da so razlike med moškimi in ženskami rezultat družbenih pričakovanj, ki so se izoblikovale po patriarhalnem vzorcu.

Moneyeva teorija in feministično gibanje sta se takorekoč zlila v eno: moški in ženska sta si v osnovi povsem enaka, saj sta se rodila »nevtralna«. Vse vidne razlike med njima (hoja, drža, okusi, interesi, zanimanja, način oblačenja, govorjenja, čustvovanja, vzpostavljanja odnosov; pri otrocih izbira iger in igrač, pri odraslih izbira poklica, vloge v družbi in družini, ipd.) so le stvar priučenosti, ki jih je z vztrajnim revolucionarnim gibanjem in s pomočjo prevzgoje moč preseči.

Da Moneyeva teorija ne vzdrži in da je bila desetlegja lažno prikazana kot znanstvena je leta 1995 razkril dr. Milton Diamond. Raziskovalni novinar, David Colapinto, pa je leta 1997 napisal odmeven članek na ta primer v reviji Rolling Stone, leta 2000 pa še svetovno znano uspešnico Bruce, Brenda, David. Deček ki so ga vzgajali kot deklico.

Kaj znanstveniki trdijo danes?

Bolnišnica John Hopkins, ki je v 70-ih slovela po najsodobnejši teoriji spola, je po Moneyevem postopnem umiku izbrala drugo smer. Po prihodu dr. McHugha, zagovornika, da se ponovno vnese razum v to stroko, so že leta 1979 ukinili kliniko za spolno identiteto, ki je kirurško spreminjala spol pri odraslih ljudeh.

Lani, avgusta 2016, je dr. McHugh v sodelovanju z dr. Mayerjem v znanstveni reviji The New Atlantis objavil največjo raziskavo s področja spolnosti in spolne identitete. Skupaj sta obdelala preko 500 študij, ki so bile objavljene od leta 1950 pa vse do danes. Tehtno sta preučila vse dejavnike, ki močno vplivajo na razvoj človekove spolne usmerjenosti in spolne identitete. Veliko pozornosti sta posvetila duševnemu zdravju in resničnim tegobam, ki jih živijo ne-heteroseksualne osebe in osebe, ki imajo težave s spolno identiteto.

Glede spolne identitete sta samo potrdila dejstvo, da ta ne more biti neodvisna od biološkega spola. Med vsemi preučenimi študijami nista našla nobenih znanstvenih dokazov, ki bi potrjevali, da obstaja nek fiziološki vzrok, ki bi določil človekovo čutenje, češ da se je rodil v napačnem telesu.

Dalje sta ugotovila, da odrasli, ki so si kirurško spremenili spol, še naprej trpijo zaradi šibkega duševnega zdravja. Znanstvenika tudi nista ugotovila, da bi bili t. i. socialni stresorji (diskriminacija, predsodki, stigmatizacija) poglavitni vir trpljenja, zaradi katerega ti ljudje doživljajo strah, tesnobo, izoliranost, nagnjenost k alkoholizmu, zlorabi drog in k samomorilnosti (kar 41 %). Predvsem sta ugotovila, da gre za tegobe, ki v največji meri izvirajo iz človeka samega, iz konflikta, ki ga ta nosi v sebi.

Kritično sta preučila tudi poskuse sprememb spola pri otrocih. Opazila sta, da bo zelo majhno število otrok, ki jih v času odraščanja preplavlja občutek, kot da so ujeti v napačnem telesu, imelo takšno mnenje o sebi tudi po dobi odraščanja. Zaradi tega ni nobenega dokaza, da bi morali otroke, ki v času pubertete kažejo netipično vedenje, opogumljati, naj hormonsko in kirurško spremenijo spol.

Šibko psihološko zdravje še naprej ostaja povezano z ljudmi, ki trpijo zaradi nelagodja v sprejemanju lastnega telesa in oba zdravnika se močno trudita, da bi tem pacientom lahko pomagali na čim boljši način.

Teorija spola v šolskem sistemu

Teorija spola je v mnogih državah že del rednega učnega načrta. Pri nas so zagovorniki teorije spola prav tako poskrbeli, da se tudi v slovenskih javnih šolah že več kot desetletje omogočajo programi, ki se imenujejo »proti homofobiji«, »proti stereotipom«, »proti diskriminaciji«, »za vključevanje vseh«, »za človekove pravice«, ipd. Pri nas jih izvajajo različna društva kot so: Amnesty International, Društvo DiH, Mirovni inštitut, Legebitra, društvo TransAkcija, itd.

Preko debat, brošur, revij in iger otroke učijo, da obstaja več spolov, da ima vsak pravico, da si določi sebi lasten spol in da eksperimentira s svojo spolno usmerjenostjo.

Primer: Amnesty Inernational je pred leti izdal knjigo Ljubezen je ljubezen in njeno vsebino širil po slovenskih osnovnih in srednjih šolah. Navajam nekaj stavkov iz knjige, iz katerih je razvidno, da se omalovažuje tradicionalna družina, vloga očeta in mame pri vzgoji otrok, promovira homoseksualnost in ustvarja veliko zmedo glede spolne identitete.

»Ali je figura očeta zmeraj moškega spola?« (str. 20)

»Ali je figura matere nekaj, kar je bistveno vezano na ženski spol?” (str.20)

»Zapomnimo si, da je spol nekaj, kar moramo imeti pravico ter možnost ustvarjati sami in ne po nareku naših genitalij, ki naj bi silile človeka biti ženska ali biti moški!« (str.26)

»Biti lezbijka ali gej, biseksualka/-ec ali transseksualka/-ec, medspolna/-en je normalno in povsem kul.« (str.39)

»Za hec lahko poskusite glasno ali pred ogledalom: »Jaz sem lezbijka.« »Jaz sem gej.« »Jaz sem ženska.« »Jaz sem moški.« »Jaz nisem niti moški niti ženska.« (str. 23).

Osnovnošolski otroci berejo knjige kot so »Ime mi Damjan« (o deklici, ki hoče biti fant), »In s Tango smo trije« (o dveh pingvinih, ki dobita hčerkico Tango), ipd.

Sprememba jezika v zakonodajah

»Spremenite besede in spremenili boste način družbenega razmišljanja,« je zapisal Lenin. Jezik je postal glavno orodje za doseganje kulturnih sprememb. Besede kot so »družina«, »zakonska zveza«, »ljubezen«, »spol« dobijo nov, drugačen, večznačen pomen; besede »naravno«, »normalno«, perverzno« se odstranijo. V določenih državah (prim. Švica, bernski kanton) je prišlo do uveljavitve besed, ki zvenijo bolj nevtralno.

Predmete, v katerih učijo teorijo spola, poimenujejo: »Igra spoštovanja« (vrtec, tržaška regija), »Šola raznolikosti« (OŠ, Italija), ipd.

Najbolj na udaru sta besedi »oče in mati« ter »mož in žena«. Tem pojmom jemljejo spol, kajti prepričani so, da družba ne sme producirati heroseksualne družine kot edinega primera družine. Zato raje izbirajo nevtralne izraze, kjer ne bo nihče diskriminiram in kjer bo vsa simbolika naravnih družinskih vezi izbrisana in posledično nepomembna.

Namesto »oče in mama«:

  • »starš 1« in »starš 2« (Španija)
  • »dajalec genske snovi« (Civilni zakonik Quebeca)

Namesto »mož in žena«

  • »oseba 1« in »oseba 2« (predlog za Slovenijo, l. 2015)
  • »pogodbeniki« (Argentina)

Objave iz področja Teorije spola

Page 1 of 212